Zgodovina

Ljubezen do psov se mi je porodila e v otrokih letih, ko sem domov prinesel en mesec starega meanka. Fanti iz soseske se ga je navelial in zavrgel. Bilo mi je osem let. Z mamo sva ivela v majhnem stanovanju blokovskega naselja. Ker sem vedel, da mi mladika mama ne bo pustila imeti, sem ga skril v dnevno sobo v leseno omarico od ivalnega stroja. Seveda je mama mladika odkrila zelo hitro, e ko je vstopila v stanovanje in zasliala neno cviljenje. Tako se je moj Capo naslednji dan odselil k sorodnikom na kmetijo. Kmalu zatem so na mamini domaiji dobili nemkega ovarja. Seveda, jaz sem ga prvi poimenoval, Hektor. Naslednjih deset let sva bila najbolja prijatelja.

Vedno sem si elel postati vodnik olanega psa, in elja se mi je uresniila ob sluenju vojakega roka v takratni JLA. Kot graniarju na karavli so mi dodelili psa nemkega ovarja oni-ja , hude in strahospotovanja vredne mrcine. Pes je bil sicer e delno izolan, a ga nihe ni mogel obvladati, midva pa sva navezala stik e po enem tednu in ostala nerazdruljiva do konca mojega vojakega roka. Moram priznati, da sem zaradi tega uival ugled in spotovanje ostalih vojakov. Takrat sem spoznal, da brez nemkega ovarja ne morem ve biti.

Leta 1985 sem se preselil na podeelje, kupil prvega psa in psico, postal aktiven na podroju olanja psov v kinolokem drutvu, in zael z vzrejo nemkih ovarjev. Leta 1989 sem vzrejo registriral pod imenom PSARNA ZELENI JURIJ. Pri vzreji so mi s svojimi izkunjami in nasveti veliko pomagali prijatelji, vzreditelji in mednarodni kinoloki sodniki , Janez Hojan, Toma Burazer in Silvo Potonik. Vsem se iskreno zahvaljujem.

Andrej Bukovec


Andrej in njegov Džoni