Zgodovina

Ljubezen do psov se mi je porodila že v otroških letih, ko sem domov prinesel en mesec starega mešančka. Fantič iz soseske se ga je naveličal in zavrgel. Bilo mi je osem let. Z mamo sva živela v majhnem stanovanju blokovskega naselja. Ker sem vedel, da mi mladička mama ne bo pustila imeti, sem ga skril v dnevno sobo v leseno omarico od šivalnega stroja. Seveda je mama mladička odkrila zelo hitro, že ko je vstopila v stanovanje in zaslišala nežno cviljenje. Tako se je moj Capo naslednji dan odselil k sorodnikom na kmetijo. Kmalu zatem so na mamini domačiji dobili nemškega ovčarja. Seveda, jaz sem ga prvi poimenoval, Hektor. Naslednjih deset let sva bila najboljša prijatelja.

Vedno sem si želel postati vodnik šolanega psa, in želja se mi je uresničila ob služenju vojaškega roka v takratni JLA. Kot graničarju na karavli so mi dodelili psa nemškega ovčarja Đoni-ja , hude in strahospoštovanja vredne mrcine. Pes je bil sicer že delno izšolan, a ga nihče ni mogel obvladati, midva pa sva navezala stik že po enem tednu in ostala nerazdružljiva do konca mojega vojaškega roka. Moram priznati, da sem zaradi tega užival ugled in spoštovanje ostalih vojakov. Takrat sem spoznal, da brez nemškega ovčarja ne morem več biti.

Leta 1985 sem se preselil na podeželje, kupil prvega psa in psico, postal aktiven na področju šolanja psov v kinološkem društvu, in začel z vzrejo nemških ovčarjev. Leta 1989 sem vzrejo registriral pod imenom PSARNA ZELENI JURIJ. Pri vzreji so mi s svojimi izkušnjami in nasveti veliko pomagali prijatelji, vzreditelji in mednarodni kinološki sodniki , Janez Hojan, Tomaž Burazer in Silvo Potočnik. Vsem se iskreno zahvaljujem.

Andrej Bukovec


Andrej in njegov Džoni